S hčerko Hano in tibetanko Demi živimo  v stari meščanski hiši na obrobju Ljubljane.

Jasna Poznič
Murnikova 18
1000 Ljubljana
tel.: +386 41 754 385
e-mail: jasna.poznic@gmail.com,

kontakt za igrače in opremo Clean Run: jasna.poznic@mabat-int.si

Naša pasja zgodbica pa gre takole:

Letos je  minilo 23 let kar je na svet prišla moja prva tibetanka. Ob takrat sem si si življenje delila s štirimi TTji, tremi psicami in enim samcem. O naših dogodivščinah pogosto pisala v reviji Kluba za Tibetanske pasme, vendar pa bom na predstavitveni strani našega bloga skušala bom  opisati kakšni so bili moji tibetanci v odnosu na pasemski standard oziroma kakšno je moje dojemanje tipičnega tibetanskega terierja.

Preden začnem, moram povedati, da so vsi moji psi sodelovali na razstavah in so bili vsi odlično ocenjeni, kar pa ne pomeni, da so bili po mojih merilih, ki so do njih vsekakor strožja saj jih poznam do potankosti odlični predstavniki pasme, so pa bili vsi tipični TTji, ne glede na razlike med njimi, tako tiste značajske, kakor tudi vidne na prvi pogled. Vsi so imeli / imajo  opravljen vzrejni pregled z oceno II/A.

Pa gremo lepo po vrsti. Začetni del prevoda standarda TTja, na katerega se osredotočam pravi takole:

Tibetanski terier

Splošen videz: Krepak, srednje velik, dolgodlak, kvadratičen pes; odločnega videza

Značilnosti/ značaj: Živahen, dobrodušen; zvest, družaben pes z mnogimi privlačnimi lastnostmi. Družaben, pozoren, bister, igriv; ni divji niti napadalen. Zadržan do tujcev

Moja prva psica Pina, natančneje Pingsha Tibaraki (Araki Thourious x Araki Betty Swalows, oba starša potomca angleških lunevile linij) skotena v decembru 1993, je bila gotovo med najmanjšimi tibetanci, kar sem jih kdaj srečala. Ni bila krepka, srednje velika psica, še manj odločnega videza. Bila pa je kvadratična, po mladičih celo dolgodlaka in zelo igriva. Za zadržanost do tujcev ni slišala, njena potencialna srboritost do drugih psov pa je bila predvsem posledica moje (pre)popustljive vzgoje. Njen gobček je bil za moja merila preveč špičast in tudi vratu (ki ga standard do nedavnega ni opisoval) ni bilo ravno dovolj za otipat. Vsekakor pa je bila v celoti skladna, s škarjastim ugrizom in oceno kolkov B/B.  Za sodnike je bila precej trd oreh, saj so težko pojasnili, zakaj ji raje dajo oceno prav dobro, ko ji v bistvu ni kaj za očitat. Ko se je po mladičih odlakala je tako tudi na razstavah dobivala odlične ocene. Sama pa se glede njene zunanjosti  popolnoma strinjam z začetnim mnenjem sodnikov in mislim, da si je glede na standard zaslužila oceno prav dobro.

 

Ko sem se odločila za leglo, smo  po nasvetu KTP kluba (v bistvu bi se spodobilo napisat poseben članek o članih, ki predstavljajo srce kluba KTP in mi z nasveti, pomočjo, podporo ali zgolj poslušanjem že 20 let stojijo ob strani) odločila za samca lamleh linije znanega pod imenom Ch. A-Mas Shar Chag Med Pa. Skotilo se je leglo 4 mladičkov, izmed katerih je ponovno pristal doma

Arki ali Ch. Slo., Cro, Int. Vet. Jogini Arki Chembo (A-Mas Shar Chang Med Pa x Pingska Tibaraki. S svojimi 38 cm plečne ni bil velik, vendar ni nikoli dajal vtisa majhnega samca. Bil je skladen, kompakten, do avtomobilske nesreče tudi dokaj kvadratičen, z malce daljšim ledvenim delom in izrazito glavo, ki je morda že malce spominjala na laskota. Njegova dlaka je bila tako rekoč neuničljiva in je, kadar ni bil postrižen zrasla do tal, ne glede na njegovo potikanje po gozdu. Bil je veseljak in je rad lajal. Kadar je bil na agility tekmah diskvalificiran,  smo se pogosto šalili, da pač nima časa za mislit, ker ima toliko opravka z lajanjem. Ugriz škarjast, kolki B/B, agility izpit A3 in različni šampionati. Glede tipičnosti bi si zaslužil oceno odlično. Potomcev žal ni imel.

Ne morem pa mimo dejstva, da sta bila po značaju Pina in Arki bolj »terierska«, čeprav naj bi šlo zgolj za ponesrečeno poimenovanje pasme, ali pa tudi ne, v primeru da verjamemo, da je bil pred davnimi leti najden Troyan Kynos dejansko terier?

In kar je še pomembneje, žal nista bila med najbolj zdravimi predstavniki pasme. Pina je že kot mladiček v leglu staknila virozo in je bila vedno bolj dovzetna za različne viruse, Arki se je skotil s prirojeno napako v grlu, katero so mu sicer kirurško odstranili, da je živel normalno, imel pa je tudi probleme s sečno kislino in preživel polovico življenja (dočakal je skoraj 14 let)  na dietni hrani.

Zaradi Pininih zdravstvenih težav, a vedno večjim navdušenjem na TTji, sem iskala naslednjega člana krdela drugačnih linij z boljšimi (tako smo vsaj upali) zdravstvenimi dispozicijami.

In k nam je prišla prva psica lamleh linije, skotena v Sloveniji. Lola, Rombon Lho-La Lamleh (A-Mas Wan Mi Zad Pa x Dge Ltas Cog Cog pa Rombon) je po konstituciji in značaju, tipična predstavnica pasme. Skladna, kompaktna, nobenih izrazitih razmerij, plečna višina 39 cm, obrnjene škarje HD A/A in alfa značaj. Agility izpit A3. Zadržana do tujcev in sodelujoča samo z mano. Šele na stara leta je odkrila, da je »čohljanje« lahko prijetno in zaradi naglušnosti toliko popustila, da obiskov ni najavljala z lajanjem. Zanjo mi je  sodnica ob ocenjevanju jasno povedala, da bo zaradi ugriza in  mehkejše, skodrane dlake na razstavah večna druga (beri ne bo mogla zmagati) kar me ni niti najmanj motilo, saj sva z Lolo večinoma uživali v agilitiju, natančneje sama sem uživala, ona je do neke mere pristala na sodelovanje. V odnosu na standard, bi ji sama prisodila oceno med pravdobro in odlično. Lola je imela eno leglo z lamleh samcem Ch. Silghari Various in je pra pra babice najmlajšečlanice našega krdela, Demi. Zdravstvenih težav praktično ni imela, pri 16ih letih in pol ji je začela pešati srčna mišica, tako da dobivala dnevno po eno tabletko lanitopa. S starostjo je začela izgubljati na teži, a je še vedno imela velik apetit. Zadnje leto jo je ohranjalo pri moči surovo meso in briketi za mladičke Canis Plus. Lola je dočakala skoraj 18 let in pol in je vsekakor pes, ki ga imaš enkrat v življenju, moja “sorodna duša”.

 

Najmlajši članici našega krdela in ime Demi  De-Miy Dratang Dge-Lha (Dge-Lha of Kampa kennel x Kaba) in je potomka naturščak – lamleh linije.  Zame, med mojimi TTji vsekakor najbolj tipična predstavnica pasme, čeprav to iz samega opisa ni razvidno. Z 41 cm plečne višine, je med višjimi, a je zelo kvadratična in skladna. Je najbolj mišičasta in gibčna (posledica sprehodov, teka in hoje v hribe) tibetanka, kar jih poznam. Še posebej njena glava je zelo dober približek standardu, predgrizu navkljub. HD B/B in po starših ni prenašalka CCL.  Značaj morda od standarda nekoliko odstopa, saj tako veselega in prijaznega TTja pravzaprav še nisem srečala.  Vendar se je njena prijaznost do nepoznanih psov nehala, ko je odrasla in dozorela, pri dopolnjenih treh letih starosti .  Od takrat so se okrepila čuvarska nagnjenja in najavljanje tujcev z laježem.

Toliko o mojih tibetancih. Različnih linij, različni  po izgledu in značaju, a vsi predstavniki iste pasme. Sama sem prepričana, da daje pasmi poseben čar (in dovolj širok genestsko bazo) ravno ta različnost. Vsi moji psi pa imajo še eno skupno lastnost: so navdušeni pohodniki, ne glede na kraj pohoda. In dovolj gibanja je nekaj, kar privoščim vsakemu tibetancu.