O pasmi

posted in: O pasmi | 0

Tibetanski terier je ena izmed pasem, ki so se stoletja dolgo razvijale na Tibetanski planoti. Raziskovalci izvora psov predvidevajo, da pasma izhaja iz precej večjega dolgodlakega ovčarskega psa (podobnega današnji južno-ruski ovčarki), ki je bil razširjen na področjih današnjega Kazahstana, Mongolije in Tibeta in ki naj bi bil tudi prednik madžarskih pasem – komondorja in pulija.

Neprijazno podnebje in verovanje Tibetancev, da so psi reinkarnacije menihov, ki so v prejšnjem življenju grešili, sta ustvarila čisto posebne pogoje za življenje psov v Tibetu.

Na eni strani so živela in še dandanes živijo krdela potepuških psov, sestradanih in zanemarjenih, ki jih do nedavnega ni  nihče preganjal in opravljajo izredno pomembno delo “smetarjev”, ker požrejo vse količkaj užitne odpadke. Žal jih je v letu 2017 je začela kitajska vlada načrtno iztrebljati.

Na drugi strani pa z ljudmi že stoletja živijo psi, ki so glede na siceršnje pomanjkanje dobro hranjeni in negovani. Predvsem so ti psi že stoletja v stalnem stiku z ljudmi, saj živijo kot družabniki in čuvaji v krogu družine, četudi jih je kar nekaj priklenjenih na verigo na dvorišču.

Tibetaka s svojim samcem na dvorišču, Tibet junij 2017

Tibetanci so svoje pse skrbno parili med seboj tako, da so imele pasme, ki jih na Zahodu poznamo kot lhasa apse, tibetanske terierje in tibetanske španjele, že v Tibetu v veliki meri utrjene pasemske značilnosti. Izgled teh pasem so hoteli Tibetanci kar najbolj približati svoji predstavi Sengge-ja, mitskega snežnega leva.

Toda Tibetanci so tako tiste višje rasti kot tudi kratkonoge pse, ki so bili po vsem telesu pokriti z dolgo dlako imenovali kar ‘APSO’ – kar pomeni dolgodlaki, z dolgo dlako (tudi) po glavi, tudi kozjedlaki pes (pes s podobno dlako kot tibetanske koze – ki imajo daljšo in gostejšo ter tanjšo dlako kot naše koze). Dlaka teh prednikov naših tibetanskih terierjev se je zvozlala in spolstila ter  ustvarila plašč, ki je psa ščitil v dolgih, izredno mrzlih in vetrovnih (a ne posebno vlažnih) zimah, ki so značilne za Tibet. Tibetanci so pogosto svoje pse na začetku poletja postrigli in njihovo dlako skupaj z dlako jakov uporabili za izdelavo oblačil.

Tako premožne kot revne tibetanske družine imajo še danes velikokrat po več psov; veliko psov so vzrejali tudi menihi v velikih lamaističnih samostanih. Tibetanske pse so pogosto poslali kot dragoceno darilo vladarjem okoliških dežel – predvsem Kitajske in ti psi predstavljajo pomebno izvorno obliko tako kitajskih ter posredno tudi japonskih psov malih pasem. Nomadski pastirji (predvsem iz zahodnih in severnih predelov Tibeta) so za svoje potrebe vzrejali nekaj višje in močnejše ‘apse’, ki so bili bolj čuvaji šotorov in družabniki (saj so imeli za čuvanje čred velike pse molosoidnega tipa, ki jih na Zahodu poznamo kot tibetanske mastife), s tem da so po tradiciji manjše, nežnejše a še vedno visokonoge mladiče podarili menihom, ki so vzrejali svoj tip psa. Oba tipa teh psov danes poznamo kot tibetanskega terierja.

Tibetanec slikan junija 2017 v Tibetu

Zgodovino tibetanskih terierjev na Zahodu je začela v dvajsetih letih tega stoletja za tedanji čas dokaj nenavadna škotinja – zdravnica Agnes R. H. Greig. Dr.Greigova je bila ena prvih žensk, ki so se okoli leta 1900 odločile za zdravniški poklic, še več – v tem času je strokovno daleč presegala svoje kolege. A to ji ni zadostovalo in odšla je službovat v severno Indijo, ki je bila takrat pod britansko kolonialno oblastjo.

Dr. Greigova je izhajala iz zelo ‘pasje’ družine. Njena mati je bila zelo znana vzrediteljica koker španjelov in japonskih španjelov (japan chin). Kasneje je tudi njena sestra Daisy vzrejala predvsem tibetanske španjele in lhasa apse, ki jih je dr. Greigova poleg tibetanskih terierjev pripeljala s seboj iz Indije.

Leta 1922 je dr. Greigova operirala Tibetanko in medtem, ko je le-ta okrevala, je psička, ki jo je bolničina družina pripeljala s seboj, skotila mladiče. Kot izraz hvaležnosti je tibetanska družina enega od mladičev poklonila dr.Greigovi. Belo-zlata psička z imenom Bunti je s svojim videzom in značajem osvojila dr.Greigovo. Pokazala jo je indijskim poznavalcem, ki pa podobnega psa še niso videli. V naslednjih letih je dr.Greigovi s pomočjo njej naklonjenih maharadž (in njihovih zvez s tibetanskimi lamami) uspelo dobiti še  nekaj psov istega tipa iz Tibeta in severne Indije.V severno Indijo so prihajali psi iz Tibeta (tudi drugih ‘pasem’, ne le tibetanski terierji) s svojimi gospodarji – trgovci in gonjači čred, ki so potovali po starodavnih karavanskih poteh.

Tibetanka slikana junija 2017 v Tibetu

S prvim v letu 1924 ter naslednjimi nekaj legli, je Dr.Greigova postavila temelje današnji vzreji tibetanskih terierjev. Po pregledu treh generacij tibetanskih terierjev, med njimi je bilo nekaj potomcev paritve v najožjem sorodstvu, je indijski Kennel Club pasmo leta 1930 priznal in s pomočjo dr.Greigove sestavil prvi standard, Mr.Binks of Ladkok pa je postal prvi (indijski) šampion.

Prvi tibetanski terierji so bili beli ali belo-zlati z nekaj manjšimi črnimi lisami ali brez njih.

Tibetanka slikana junija 2017 v Tibetu

Šele leta 1928 je dr. Greigova dobila novo psico Gyantse of Lamleh, ki je bila črna s svetlo rjavimi ožigi (black & fawn). Njeni potomci so bili tako črno-rjavi (black & tan), kot tudi soboljeve barve (sable) in progasti (brindle) v različnih kombinacijah zlatorjave in sive barve.

Tibetanec slikan junija 2017 v Tibetu

Že med svojim bivanjem v Indiji je dr.Greigova poslala materi v Veliko Britanijo nekaj tibetanskih terierjev in ko se je po letu 1930 za stalno vrnila domov, je s seboj pripeljala še nekaj najboljših predstavnikov svoje vzreje.

Prvi tibetanski terierji so bili registrirani pod imenom Ladkok po psarni matere dr.Greigove. (do leta 1940 je bilo registriranih pod tem imenom skupaj 157 psov). Dr.Greigova je po povratku osnovala psarno z imenom Lamleh – po kateri se od tam izhajajoče linije tibetanskih terierjev še sedaj imenujejo.

V britanski kinologiji je v tistem času vladala precejšnja zmešnjava, saj so kot isto pasmo (pod imenom ‘Lhasa Terrier’) ocenjevali današnje lhasa apse in tibetanske terierje. Leta 1934 je dr.Greigovi in vzrediteljem lhasa apsov uspelo tudi uradno ločiti obe pasmi, ki ju odtlej poznamo pod današnjimi imeni.

Ime tibetanski terier je bilo precej ponesrečeno izbrano, ker psi te pasme v resnici spominjajo na terierje le po velikosti, v vsem drugem, tako po značaju kot po zgradbi, kvaliteti dlake in predvsem izvoru, pa so čisto drugačni.

Tibetanski terier ni lovski pes in le redki imajo ohranjenega nekaj lovskega nagona, a velika večina se za divjad v gozdu ne zmeni. Tudi agresivnost do ljudi je za to pasmo popolnoma netipična. Oblika glave tibetanskega terierja je čisto ‘neterierska’, z opaznim stopom, dokaj narazen vsajenimi očmi in s pogosto kleščastim ali predgrizavim zobovjem. Tudi nizko nastavljena skočna sklepa zadnjih nog ter edinstvene velike in ploščate šape so tipične le za tibetanske terierje. Ob teh dejstvih lažje razumemo pogostne poskuse nekaterih rejcev in kinoloških sodnikov, da so že v tridesetih letih tega stoletja hoteli to pasmo približati ‘zakonitostim’, ki veljajo za druge terierje. Prvi tibetanski terierji so bili praviloma predgrizavi, toda Angležem je kmalu ‘uspelo’ spremeniti ugriz v prid škarjastega, a za ceno izgube tipičnega aziatskega videza.

Leta 1938 je prva tibetanska terierka postala šampionka; to je bila CH Jana of Lamleh, zlato-bela psica s kleščastim ugrizom.

Drugo svetovno vojno so tibetanski terierji kot pasma preživeli le zaradi izredne požrtvovalnosti dr.Greigove, ki je uspela ohraniti najboljše (‘samo’ 20 ). S še nekaj psi, pripeljanimi iz Tibeta in Nepala v petdesetih letih, je nadaljevala z vzrejo in selekcijo.

V začetku šestdesetih let je bila dr.Greigova še vedno vodilna vzrediteljica, drugih resnih rejcev tibetanskih terierjev je bilo malo; delno tudi zato, ker dr. Greigova Angležem ni prodajala svojih najboljših psov, saj je bil po njenem cilj večine vzrejati razstavne pse, medtem ko je sama prisegala na čim bolj naraven videz tibetanskih terierjev. Njeni psi so bili šele pri treh do štirih letih dovolj odlakani in godni za uspešno razstavljanje, pa tudi po značaju so bili zadržani. V svoji vzreji je imela že od vsega začetka več linij, med katerimi je bila zelo izrazita linija belih ali skoraj belih psov z izrazito črno in popolno pigmentacijo. Ena od linij je bila večjega okvira in bolj robustne zgradbe, podobna Bunti, za osnovo so ji bili večinoma psi nomadsko pastirskega porekla. Za drugo dokaj izrazito linijo so bili značilni nekaj manjši in kompaktnejši psi nežnejše konstitucije. Podobni so bili začetniku te linije: manjšemu, belemu psu z imenom Thoombay of Ladkok, ki je, tako kot še nekateri drugi, izhajal iz samostanske vzreje

Thoombay of Ladkok je bil tudi prvi tibetanski terier, ki je osvojil CC na Crufts’-u leta 1938 (star enajst let) in hkrati prvi angleški šampion.

Leta 1953 je policijski načelnik in vzreditelj poentrov J. Downey med sprehodom v bližini londonskih dokov našel kosmatega temno sivega psa in ga posvojil. Kmalu so psa opazili njegovi znanci na razstavah in ga prepričali, da gre za tibetanskega terierja. Psa je pregledala komisija sodnikov Kennel Cluba in ga priznala ter registrirala kot tibetanskega terierja z imenom Trojan Kynos. (Mnogo kasneje se je izkazalo, da je Trojan Kynos sicer bil terier, vendar ne tibetanski, a to je že druga zgodba.) Trojan Kynos je postal v naslednjih letih šampion in za družino Downey je predstavljal osnovo njihove vzreje tibetanskih terierjev – Luneville linije.

Druga začetnica Luneville linije je bila zlato-rumena psica Luneville Princes Aureus, katere mati je bila Princess Chan, sicer psica neznanega porekla pripeljana iz Indije. Downeyi so z načrtnimi paritvami svojih psov v ožjem sorodstvu zelo hitro utrdili “svoj” tip tibetanskega terierja. Psi te linije so bili nekaj manjši, bolj izenačeni, hitreje so odrasli, predvsem njihova dlaka je bila hitreje zrela. Tudi njihov značaj je bil bolj terierski. Downeyi so svoje pse za tiste čase vrhunsko pripravljali za razstave, zato so si kmalu pridobili mnogo privržencev.

Dr. Greigova je ostro nasprotovala priznanju Trojan Kynosa za tibetanskega terierja, vendar brez uspeha. Že precej v letih se je še bolj izolirala od ostalih angleških rejcev in do svoje smrti leta 1972 je večino svojih najboljših psov poslala svoji prijateljici Alice Murphy (Kalai) v ZDA ter nekaj v Skandinavijo in Nemčijo. Po smrti dr.Greigove so večino od skoraj stotih tibetanskih terierjev usmrtili, le nekaj jih je uspelo rešiti peščici zagnancev, npr. Angeli Mulliner, in predvsem oskrbnikom posestva dr.Greigove – družini Beesley, ki jih je pod imenom Lehlam vzrejala do današnjih dni.

Medtem so najprej v Veliki Britaniji in nato še drugod po Evropi, z delno izjemo Švedske, popolnoma prevladali tibetanski terierji izvirajoči iz psarne Luneville, ki tudi danes tvorijo večino populacije tibetanskih terierjev.

 

TT danes

Tibetanski terierji se zadnjih trideset let počasi a nezadržno širijo po vsem svetu. So priljubljeni družinski in razstavni psi, že tradicionalno uspešni so v različnih oblikah preizkusov za pse družabnike in vedno več jih tekmuje v agilitiju, nekaj tudi že v državnih reprezentancah. Na srečo tibetanski terierji, kljub dobri zastopanosti v Veliki Britaniji, Nemčiji, Skandinaviji,  ZDA, Beneluxu in Franciji nikoli niso postali modna pasma. Zato pri njihovi vzreji še ne prevladujejo zgolj komercialni motivi. Danes kvaliteta vzreje tibetanskih terierjev po svetu praviloma sledi splošnemu nivoju kinologije v posameznih državah.

Rombon Lho-la Lamleh, temelj vzreje naše psarne

Lola

 

V povprečju so najboljše skandinavska, ameriška, nemška in angleška populacija tibetanskih terierjev. V vsaki večji državi (Veliki Britaniji in ZDA) ali regiji (centralni Evropi in Skandinaviji) se je tekom let razvil prevladujoč tip tibetanskega terierja z značilnimi kvalitetami in napakami.

Po dolgih pripravah in tudi dvomih so se leta 1989 lastniki in vzreditelji tibetanskih terierjev zbrali na prvem svetovnem kongresu v Křbenhavnu na Danskem in se dogovorili za redno sodelovanje pasemskih klubov na mednarodni ravni, predvsem z izmenjavo informacij pomembnih za vzrejo zdravih tibetanskih terierjev. Svetovni kongresi lastnikov tibetanskih terierjev so medtem postali tradicionalna srečanja in TTIIS (Tibetan Terrier International Information System) se pod vodstvom švedinje Margarete Sundqvist stalno izpopolnjuje. Oba, mednarodno strokovno in ljubiteljsko druženje lastnikov tibetanskih terierjev in informacijski sistem sta vzor odgovorne in pozitivno usmirjene kinologije in po njima se že zgledujejo tudi pasemski klubi za nekatere druge pasme. Klub za Tibetanske pasme Slovenije aktivno sodeluje pri omenjeni mednarodni izmenjavi podatkov, kakor tudi na svetovnih kongresih.

Lamleh in Luneville

 Kot že omenjeno v poglavju o zgodovini, je po letu 1965 prevladala vzreja linije Luneville in ostala je le peščica rejcev Lamleh linije, pa še ti svojih psov niso razstavljali. Izjema sta bili ZDA in delno Skandinavija.

Pingsha Tibaraki, moja prva tibetanska z kar nekaj Luneville linije

Pina

Po letu 1980 so vzreditelji predvsem v Nemčiji ter Skandinaviji (ter v zadnjih letih tudi Veliki Britaniji) začeli opažati vedno izrazitejše probleme v najbolj razširjeni Luneville liniji.

Med tibetanskimi terierji je bilo vedno več predolgih ali kratkonogih psov, ozke konstitucije, netipičnih glav in gibanja, netipične dlake, netipičnih značajev, poleg tega pa je bilo vedno več primerov dednih nepravilnosti.

V zadnjih letih zato vzreditelji uporabljajo kot plemenjake predvsem predstavnike Lamleh linije, uvožene iz ZDA, Velike Britanije in Skandinavije. Oba starša vašega mladička sta predstavnika Lamleh linije, oče je angleškega porekla, mama pa kombinacija švedsko ameriških linij.

Seveda se je medtem že pokazalo, da ta linija ni čudežno zdravilo. Ni pa v tej linji dedne luksacije očesne leče. Narašča tudi število rejcev čiste Lamleh linije in to kljub majhnemu številu in dolgoletni zapostavljenosti predstavnikov te linije ter predvsem kljub kinološkim sodnikom, vajenih “idelanih” primerkov Luneville linije.

Psi Lamleh linije se večinoma razlikujejo od drugih (predvsem Luneville) linij tako po odraščanju (ki traja tja do

tretjega leta starosti) kot po večinoma drugačni kvaliteti dlake (ki ima več podlanke in je navadno mehkejša) in po značaju, ki ni terierski. Tudi problemi, s katerimi se vzreditelji srečujejo, so v marsičem drugačni od tistih v Luneville liniji. V zadnjih letih o čisti Luneville liniji ne moremo govoriti, saj večina vzrej dandanes temelji na kombinacijah linij. Ob koncu kratkega orisa te večne teme bi omenil le dejstvo, ki veliko pove :že dolga leta se noben vzreditelj ne pohvali več, da vzreja tibetanske terierje Luneville linije,  vzreditelji čiste Lamleh linije pa to vedno (že vedo zakaj) poudarijo.

Pri sporu Lamleh  – Luneville je šlo v prvi vrsti za nove čase – čase hitro se razvijajočega posla pasjih razstav.  V tem se je pokazala razlika med  Dr. Greigovo – ostarelo, samosvojo intelektualko, ki je pse svoje vzreje z veseljem razstavljala, a so ji bile merilo izkušnje in poznavanje njenih prvotnih psov in Downeyi, ki so vedeli, kakšen mora biti pravi razstavni pes in so temu primerno zastavili svojo vzrejo in naredili tt-ja po okusu sodnikov.

Jeseni 2005 je avtor Primož Peer na potovanju po vzhodnem Tibetu srečal kar nekaj tipičnih tibetanskih terierjev in enega od njih (na spodnji fotografiji) skupaj z ostalimi člani odprave marca 2006 pripeljal v Slovenijo.

Kanze je prvi tibetanski terier samec pripeljan direktno iz Tibeta in prvi izvirni tibetanski terier dodan vzreji na zahodu po skoraj štiridesetih letih.

Leta 2007 je avtor članka iz Tibeta pripeljal SiSi, prvo tibetansko terierko pripeljano direktno iz Tibeta in dodano vzreji na zahodu po skoraj štiridesetih letih.

Po SiSi so iz Tibeta pripeljali še nekaj tibetanskih terierjev, ki dopolnjujejo zdaj že mednarodni projekt dodajanja prvobitnih psov k populaciji tibetanskih terierjev na zahodu.

Leta 2009 so tako pripeljali mladega samca Dge Lha of Khampa (“Khampo”), mladiča dveh v Tibetu kupljenih strašev, ki smo ju izbrali skupaj z našim prijateljem in vodičem Jackom Gang Chenom. Khampo je oče moje Demi.

Khampo

dedek Khampo

De-Miy Dragarng Dgelha – Demi 

Povzeto po gradivu Primož Peer, oddaja mladičev in slike evropskih TTjev  & slike native TTjev Jasna Poznič, Tibet 2017