Zimski pokal

posted in: Novice | 0

Letos sva se z Demi udeležite tekem zimskega pokala v agilitiju. Vseh petih, kar je že skoraj preseglo na meje mogočega. Do sedaj so napreč naša tekmovanja potekala nekako takole, takoj po prihodu z morja sva se vedno prijavili na tekmo, ki jo pripravlja naš klub KD Duplica, med drugim tudi iz preprostega razloga, ker se spodobi, da pomagam v “tehnični ekipi” in potem seveda še izkoristiva priložnost in odtečeva tista dva parkurja. V naslednjem koraku ugotovimo, kaj vse je treba izboljšati  do naslednje tekmovalne sezone. Ko nastopi nova tekmovalna sezona lovimo lepo vreme, saj sva po pravici rečene, obe veliki sovražnici blata in ker seveda nismo na trenirali vseh predvidenih izboljšav, se pogosto zgodi, da ne gremo niti na eno tekmo do “naše” na Duplici. Nato celoten postopek ponovimo in utrdimo.

Tokrat pa je bilo drugače. Predvsem zato, ker smo jeseni načrtovali leglo in sva s treningi prenehali že takoj ob začetku gonitve. Čas sicer namenjen treningom, je bil tako uporabljen za grajenje povezanosti med Demi in mano, vzpostavljanju pozornosti in učenju sodelovanja v novih okoljih.  Ko se je pokazalo, da Demi ne breja, sva  spet pričeli s treningi, a tokrat na malo drugačen način.

Najprej sem spremenila metodo treniranja slaloma in se kljub lastni skeptičnosti odločila preizkusiti tako imenovano 2 x 2. Skeptična sem bila, ker Demi velja za misleca ali (malega možgana) in metoda, ki že tako zahteva razmišljanje, bi jo znala še dodatno upočasniti. Po drugi strani, pa dela hitro in samostojno kadar je popolnoma prepričana, da “obvlada zadevo” in tako sva poizkusili. Rezultat je bil presenetljivo dober, čeprav projekt slalom še ni zaključen.

Naslednji izziv sta gugalnica in most. Ker se nikoli nisva dokončno naučili izdelovati gugalnice brez strahu, se je na tekmi ta strah prenesel tudi na most, saj se je “mali možgan” odločil, da se nikoli ne ve, kdaj se bo most spremenil v gugo in udaril po tleh, torej je treba biti previden (beri počasen) pri njegovem izdelovanju vsaj dokler ne prideš na vrh prvega dela in nisi čisto gotov, da je zadeva stabilna, kot se spodobi. Prepričevanju v nasprotno ni pomagalo niti dejstvo, da za obe oviri že od samega začetka uporabljava različna ukaza,  vsekakor pa se sedaj popolnoma strinjam s trditvijo, da psi slabo posplošujejo. Morda sem celo pripravljena sprejeti dejstvo na so Tibetanci na lestvici delovne poslušnosti nekje v spodnjem delu, pač potrebujejo več ponovitev za utrditev naučenega. Vsekakor še še vedno “dobim ošpice”, ko me želi kdo prepričati, da si “zmišljujeo in delajo po svoje, ker so trmasti” . Žal temu ni tako, preprosto ne razumejo, ko pa se enkrat naučijo, so pa pri izvajanju vaj dokaj zanesljivi.

Sem pa dovolj trmasta sama, tako da sva pričeli z učenjem mosta in guge lepo od začetka, po korakih in počasi napredujeva.  Na srečo pri svojem početju nisva osamljeni. Končno se nas je našlo nekaj, ki hodimo na tekme, kot se izrazi moj kolega “v olimpijskem duhu” in predvsem zato, da se imamo lepo, skupaj z našimi TTji.

Demi je tekme zimskega pokala zaključila s skupnim 2. mestom v kategoriji A1 medium.

Agility tek zadnja tekma zimskega pokala:

Jumping tek zadnje tekme zimskega pokala: