Pina je bila moja prva tibetanska terierka. Ne pretiravam, če rečem, da je bila s svojimi 34.5 cm plečne višine najmanjša tibetanka, kar sem jih do sedaj videla.

Bila je razvajena, samosvoja in mama našega prvega, A legla.

Spremljala nas je vsepovsod, tako na morju, kot na smučanju. Ko je zbolel njen mladič Arki in ga je bilo treba neprestano vodit k veterinarju, sem vzela njega v Ljubljano, Pina pa se je preselila k mami v Maribor. Tu je končno zasedla mesto edinega in najbolj razvajenega psa v gospodinjstvu. Naših obiskov se je vedno zelo razveselila, ampak kadar smo se odpravljali nazaj, se je raje za vsak slučaj skrila v dnevno sobo. Pogosto je tudi prišla v Ljubljano na počitnice, ampak najraje je imela mojo mamo. Žal je idila trajala zgolj dobro leto.

Pinčica je poginila nepričakovano, februarja letos. Ko sta se z mamo sprehajali na enem izmed dolgih sprehodov po mariborski okolici jo je nepričakovano napadla nemška ovčarka. Pina je bila pripeta na povodcu, psica pa spuščena.

Predstavljam si, da je Pina nanjo renčala in tako izzivala nesrečno usodo, vsekakor pa jo je psica do smrti ogrizla. Lastnica, ki je mamo in Pino peljala k veterinarju je povedala, da gre za najdenko. Kasneje se je izkazalo, da ni bila niti cepljena proti steklini. Pina je izkrvavela na operacijski mizi, mamo so šele kasneje peljali na šivanje k zdravniku.

Obtoževali, očitali ali celo tožili nismo nikogar, saj Pine nihče ne more pripeljati nazaj. Nikoli jo ne bomo pozabili, sama pa bom vedno imela v mislih, da je tibetanec krepak, srednje velik, dolgodlak, kvadratičen pes; odločnega videza. Tako vsaj piše v standardu. In da nemški ovčar (ali mešanec z njim, ker gre za najdenko) ne sodi med tolikokrat očrnjene “nevarne pasme”. Pa, da je konec koncev, ženska, ki je sprejela najdeno psico hotela samo dobro, a žal ni obvladala psice. In da je bila Pina res nevzgojena ter “žal” pripeta na povodcu, saj bi drugače morda lahko ušla.

Tako pa ostaja dejstvo, da je nemška ovčarka ubila tibetansko terierko.