Turid Rugaas je ena izmed vodilnih svetovnih strokovnjakov za vedenje psov. Svoje življenje posveča psom, njihovemu vedenju in dobremu počutju.
Že kot majhna deklica je vedela, da bo njena »služba« delo s psi, čeprav je bilo to takrat nekaj nezaslišanega. Prvo psičko, bokserko je dobila kot deset letna deklica in vzpostavili sta odnos, ki je zanjo še danes nekaj idealnega. Za njeno največjo učiteljico pa velja njena posvojena psička Vesla. Veslo, ki je nekaj časa tavala po okolici je pripeljala domov z namenom, da ji poišče »dom za vedno«. Psička je bila »nemogoča«, napadala je ostale domače pse, uničevala pohištvo… a nihče je ni hotel in tako je ostala. Postopoma se je vključila v družino in prav Turidini domači psi so bili tisti, ki so jo ponovno naučili pasje govorice.
Vesla je postala Turidina najboljša sodelavka. Bila je stabilna in nič je ni moglo iztiriti. Pogosto nastopa v njenih primerih dobre prakse, ki so objavljeni v knjigi – Pogovori s psi – 30 let kasneje.
Osnova knjigi je projekt, v katerem je s Turid s sodelavcem opazovala pse in snemala ter fotografirala njihovo vedenje. Rezultat je v knjigi opisanih skoraj 30 miritvenih znakov.
Turid je dopolnila 85 let, a je še vedno aktivna. Živi in dela na Norveškem, kjer ima in vodi šolo za šolanje psov Hagen Hundeskole.
Preden predstavimo nekaj osnovnih miritvenih znakov povejmo nekaj o pasji govorici. Le ta se v marsičem razlikuje od naše, človeške. Kar je vljudno za nas, je za pse pogosto neprijetno ali grozeče. Sem sodijo frontalno približevanje, gledanje v oči, približevanje obraza pasjemu gobčku ali objemanje. Psi nam sicer marsikaj odpustijo, a ravno nepoznavanje njihove govorice pripelje tudi do nesreč, kot so na primer ugrizi otrok v domačem gospodinjstvu.
Psi precej bolje razumejo človeško govorico, vključno z našim počutjem, kot mi njihovo, saj v nasprotnem primeru ne bi toliko tisočletji preživeli z nami. »Večina ljudi izgubi ali pozabi na svoj šesti čut že v otroštvu in verjetno se večina ljudi ne ukvarja s psi, posledično tudi ne z njihovo govorico, ki zajema tako besedno kot nebesedno komunikacijo. Lahko bi rekli, da psi uporabljajo celostno komunikacijo, ljudje pa se pogosto zatekamo k jeziku in pozabljamo na to, kaj sporočamo ali nam je sporočeno s telesom in gibi.
In kateri so miritveni znaki, ki jih najpogosteje uporabljajo psi?
Eden od najpogostejših znakov je obračanje glave. Kadar želijo biti psi vljudni, umirjajo situacijo, ali jim je rahlo nelagodno, pogosto uporabijo ta znak. Običajno najprej obrnejo glavo v eno stran, nato pa še v drugo. Največkrat v enem položaju obmirujejo. Ob prihodu domov, lahko ta znak kot vljuden pozdrav uporabljamo tudi sami.
Kot smo že omenili strmenje in gledanje naravnost oči v pasjem svetu ne veljata za vljudni gesti. Namesto tega psi priprejo veke in pogosto tudi mežikajo. Tako pokažejo, da nočejo nič žalega. Tudi sami ne bodite z glavo na višini psa, da srečanje ne bo direktno in grozeče; raje vstanite, da zmehčate svoj pogled.
Za močan miritveni znak velja tudi obračanje boka ali zadnjega dela drugemu psu. Pogosto bo najprej uporabljen kakšen drug znak, in če se ta ne izkaže za dovolj učinkovitega, se bodo psi poskušali obrniti bočno. Znak lahko uporabimo tudi sami ob srečanju z mladimi ali vsiljivimi psi.
Oblizovanja smrčka pogosto niti ne opazimo, saj gre za hiter obliz čez smrček. Psi ga uporabljajo, da bi srečanje potekalo čim bolj vljudno in mirno.
Ob srečanju z drugimi psi pes pogosto upočasni gibanje. Upočasnitev je lahko rahla, ali tolikšna, da se pes komaj premika, oziroma obstane. Hitri gibi so grozeči, počasni pomirjajo.
Včasih pes obstoji v istem položaju in obstane negiben; zamrzne. Pogosto zamrzne v kombinaciji z drugimi znaki, da umiri napeto situacijo. Sami ga lahko ta znak s pridom uporabimo ob srečanju nepoznanega psa.
Mahanje z repom, v kombinaciji z drugimi miritvenimi znaki, ni nikoli znak veselja. Izraža negotovost, stres ali jezo. Pes maha z repom, da bi pomiril vas, sebe ali povzročitelja napetosti.
Tudi Igrivi predklon ali spuščanje na prednje tace ima lahko dvojni pomen. Lahko je tako vabilo k igri (prestavljanje z ene strani na drugo) ali miritveni znak (pes obmiruje ali takoj vstane). Sodi med enega najmočnejših miritvenih znakov.
Med slednje sodi tudi usedanje. Kaže se v kombinaciji z drugimi znaki in umirja napeto situacijo. Lahko ga uporabljate tudi sami.
Ležanje na trebuhu v položaju sfinge, velja za enega najmočnejših miritvenih znakov. Pes se uleže in obmiruje. Uporabljajo ga samozavestni psi za umirjanje predivje igre, ali pomiritev negotovega psa. Ležanje na kavču je eden najučinkovitejših načinov, kako pomiriti lastnega psa.
Tega položaja ne smemo zamenjati z ležanjem na hrbtu s trebuhom in nogami navzgor, ki je lahko v gesta podrejanja.
Prvi miritveni znak, ki ga pokažejo mladiči je zehanje. Tako izražajo napetost in blažijo konflikte. Če je bila samica med brejostjo ali kotitvijo v stresu, lahko mladiči zehajo že nekaj ur po kotitvi. Mladiči skoteni v mirnem okolju zehajo nekaj dni po kotitvi. Zehanje lahko uporabite tudi sami za pomiritev napetega psa.
Psi ob srečanju spremenijo smer, da v loku zaobidejo drugega psa ali človeka. Hoja v loku je v pasjem svetu edino vljudno ravnanje pri srečevanju.
Znano je, da psi radi vohajo naokoli in “berejo časopis”. Za umiritev sebe in situacije pa tudi vohajo. Pri tem lahko le spustijo glavo in z očmi spremljajo situacijo ali pa vohajo čisto pri tleh.
Sprehajanje med dvema psoma ali dvema osebama je način preprečevanja, da bi tesen stik prerasel v konflikt. Ločevanje je namenjeno preprečevanju konflikta in ni povezano z ljubosumjem.
Redkeje uporabljeni miritveni znak je dvig ene tačke, ali izmenjaje obeh. Z njim izražajo nemir in stresa.
Prav tako še ne vemo dovolj o uriniranju. Pogostost uriniranja (več kot 15 uriniranj dnevno), se lahko poveča zaradi stresa. Označevanje pa deluje pomirjujoče na drugega psa, ga zamoti.
Nadomestno vedenje pomeni, da pes v napeti situaciji zaradi zmedenosti počne neko drugo, nenavadno stvar in tako umirja sebe in situacijo.
Nekateri psi se tudi smejijo in prav vihajo ustnice v nasmeh. Lahko gre za prijateljsko komunikacijo, ali pa miritveni znak. Če je nasmeh naučen trik, nima pomena.
Turid v knjigi zgolj navaja oddaljevane znake. Mednje sodijo dviganje repa in grebena, ki običajno ne pomenita več kot to, da je pes bolj pozoren kot običajno, pokončna drža kot način zastraševanja, lajanje, renčanje, kazanje zob.
Morda bi na tem mestu zaključili z Lestvico stopnjevanja stresa iz katere je razvidno prehajanje miritvenih v oddaljevale znake. Do tega pride, kadar pes ni bil »slišan« pa naj je bilo tako zaradi našega nepoznavanja pasje govorice ali brezbrižnosti. Ko pride do renčanja, ki je del pasje govorice, je skrajni čas, da se umaknemo in umirimo nastalo situacijo. A to tem naslednjič…
